Žanova stara mama, Bodaljeva Ivanka, je na Veliki planini pasla krave vse skupaj 13 let. Takoj, ko se je zvedavi in živahni Žan pri enem letu postavil na noge in naredil prve korake, ga je stara mama takoj pričela vpeljevati v pristni svet pastirjev v najvišje ležeči pastirski vasi v Sloveniji in visokogorskih pašnikov na Veliki planini. Radovednemu vnuku je od rosnega četrtega leta njegove starosti kazala katera zelišča in zeli s planine lahko pričarajo najokusnejši in najbolj zdravilen planinski čaj, mu kazala kako se molze njihovo Pisano, skupaj sta z rokami mečkala skuto, vedno je v svojo latvo dobil prvo kislo mleko v sezoni, spremljal je njeno skrb za krave – prejoj kako jo je skrbelo, če je kaka zbolela ali se čudno obnašala… Po njej ima to skrb za živali in rastline še danes. Pa telički. Te je imel mali pastirček Žan najraje. Stara mama je natanko vedela, da bo fanta v tako rosnih letih priučila za lepo, a hkrati težko delo pastirja le skozi igro s telički in skozi pripovedovanje zgodb s planine, zgodb o Dovjih možeh in belih deklicah, pa o večnem snegu v jami Veternici, pa… Pastirje naj bi sirjenja učili dovji možje, ki danes veljajo za mitološka bitja, po nekaterih domnevah pa gre za staroselce na planini.
Ob petih zjutraj se vstaja na planini. In otroka lahko zbudiš le, če mu daš pomembno nalogo: »Žan pej’d’ teleta nafutrat pa vn spustit, da bova gnava krave na pašo, po’ bova pa žgance pofurštkova,« je vsako jutro priganjala zaspanega pastirčka Žana. Pa ga ni bilo potrebno dolgo prositi, ker je k sreči že od otroških let – in to navado je ohranil do danes – rano vstajal in čakal, da izza planine pokuka sonce. Sončne vzhode in zahode na planini je stara mama najraje opazovala v njegovih velikih, lešnikovo rjavih očeh… Ta njen mali, prijazni, zvedavi, dobrosrčni in zgovorni pastirček…
Pastirček Žan se še ne spomni časov, za katere mu je mama pripovedovala, da je Velika planina med pašnimi veljala za mešano planino, saj so skupaj pasli krave, vole, konje, ovce, koze in prašiče. Kljub tej pisanosti živali pa je bila paša usmerjena v mlekarstvo, zato je veljala tudi za mlečno planino. Le skupna paša ovac in krav se ni obnesla, saj menda krave in ovce ne gredo najbolje skupaj, zato so črede ovac in krav na paši ločevali in posledično se danes na Veliki planini pasejo samo krave.
Stara mama zna povedati, da so prvotno vsi pasli cikasto govedo, ki je edina slovenska avtohtona pasma, domnevno je keltskega izvora. Dajala je veliko mleka, a je bila manjši jedec kot kasnejša simentalska pasma, ki je plod intenzivne reje, zaradi katere je bilo treba spremeniti pašna pravila, da je bilo dovolj paše tudi za večje požeruhe. Pastirček Žan je že pri štirih letih natančno znal ločiti med obema pasmama, ki se najbolj ločita po razporeditvi barv in velikosti. Simentalke imajo bele lise po celem telesu, cike pa imajo bel trebušni in hrbtni del. Simentalsko govedo se tradicionalno uporablja za mleko in meso ter kot vlečna živina. Razen teh se na planini danes pasejo mlečne pasme sivka in črnobela pasma ter mesne pasme limusin, šarole in lisasta pasma.
Znanje o pasmah krav, pridelavi mleka in sira, oblikovanju posebnega sira trniča, kuhanju žgancev, nabiranju zelišč za planinski čaj, pripravi pastirske malce, poznavanje muhastega, spremenljivega vremena na planini, od katerega so odvisni pastirji in krave že od nekdaj,… so mu skozi leta predajali tudi ostali pastirji in pastirice iz pastirske vasi. Žan je posebno vzljubil pokojnega Zmlenovga Joška, ki je bil dolga leta glavni v pašni skupnosti in je pastirce »vkup držal«. Prava starejša prijateljica pa je tudi pastirica Rezka Malijeva, stara častitljivih 92 let, ki na planini še vedno sprejme Žana in mnoge obiskovalce z odprtimi rokami na čaj, prikaže izdelavo tipičnega sira z Velike Planine – trniča, ponudi kakšno domačo dobroto. Pastirica Fani pa še dandanes pastirčku Žanu nudi zatočišče in prenočišče, njen unikatni kovinski kopalni škaf sredi hleva, toplo mesto pri šporgetu na drva in veliko zgodb o življenju pastirjev skozi desetletja. Glavni proizvodi na planini so še danes kislo mleko, skuta in maslo. Razen kislega sira in mleka so kasneje začeli izdelovati tudi sladek »laški s`r«. Rezka Malijeva zna povedati, da so maslo in skuto s sestro nosili tudi v dolino, zavito v šisernik. To rastlino, ki ima ime po »šajsu«, saj odlično uspeva tam, kjer je pognojeno od kravjih potic in kot nalašč rastlina raste okoli bajt, je »treba vikat«, je pravila – danes žal že pokojna – pastirica Kati Turk. V njem se živilo ni kvarilo. Steblo pa tudi žvečijo, ker je prijetno kislo, čeprav Žanu ta kisla zel nikoli ni prav posebno dišala. Kislo mleko pa žganci pa zelo, o to pa že… Pa borovnice poleti… Kako jih je čakal vsako poletje! Mama je potem iz njih naredila marsikaj – marmelado, pa knedle, pa neko čudno pijačo, ki je bila sladka, a je otroci niso smeli piti, čeprav so bile namočene sladke borovnice tako mikavne za malega Žana. Vendar jih nikoli ni dosegel, ker so bile na najvišji polici v bajti. Tudi, če je prislonil stol, jih ni dosegel…
Žanova ljubezen do Velike planine je z leti vedno bolj rasla in še kot dijak ter kot študent je opravljal najrazličnejša dela na Veliki planini. Vrsto let je pomagal v kuhinji na Zelenem robu pri pripravi lokalnih dobrot, kot oskrbnik je pet let sprejemal in vodil domače in tuje obiskovalce v Preskarjev muzej, ki je najstarejša koča ohranjena v arhitekturnem slogu po 2. svetovni vojni. V njej je nekoč domoval Preskarjev Andrej in je danes muzej poimenovan po tem znanem rodu iz Bistričice, ki se je edini po drugi svetovni vojni odločil, da postavi »enako« skromno bajto kakršna je bila pred vojno, rekoč da mu je odlično služila.
Danes pa vas pastir Žan sprejme v pastirskem oblačilu in vas popelje po planini o kateri tako veliko ve skozi svoje izkušnje in pripovedovanja svoje stare mame, svojih prijateljev pastirjev, od katerih nekateri še žive po starih pastirskih običajih. Žan vas zelo rad pospremi do njih, da vam pokažejo kako pripravljajo zelišča za čaje, kislo mleko, pastirsko mal’co, oblikujejo sir trnič v obliki ženskih prsi, lepo okrašen z izrezljanimi ornamenti na lesenih pisavah. Vse dobrote planine lahko tudi okusite, seveda!
S pastirjem Žanom lahko pričakate sončni vzhod, ki ga ima tako rad na planini in mu pomagate pri pastirskih opravilih, od trenutka, ko vstopi v hlev in pozdravi krave ter jih žene na pašo, pa do trenutka, ko jih prižene v hlev in jih pomolze. Če boste imeli srečo, vas bo prav potiho povabil k najlepšemu dogodku na planini – ko bo kaka krava otelila telička… Začutite planino s pastirčkom Žanom. Dobrodošli.
Veliko je bilo zgodb in vse je težko spraviti na papir, kajti pravi čar teh zgodb je, da se povejo na pravem mestu, ob pravem času in s pravimi ljudmi.
